Pred pedesetimi leti, 13. Novebra 1969 ob 16:30, se je na Kongresnem trgu odprl prvi zasebni Bar Platana v Ljubljani. Odprla sta ga zakonca Alenka in Milan Hace.
Ime Platana je se je domislil, tedanji predsednik Slovenske matice, slavist in poznejši predsednik SAZU dr. France Bernik.
Takratni ambient je zasnovala arhitektka in konservatorka Staša Blažič Gjura in s tem se je za vedno zaznamovalo ljubljansko mestno življenje. Platanina notranja ureditev je bila bolj rustikalna, okronana s secisijskimi lučmi nad šankom, lesenim šankom in opremljena v slogu hiše. Še danes nekateri gostje pogrešajo staro Platano.
Konec osemdesetih je lokal zaživel v novi podobi po načrtih arhitekta Borisa Podrecce. Za prenovo so se odločili predvsem zato, ker je bilo potrebno povečati prezračevanje, saj se je v tistih časih veliko kadilo.
Z barom in bistrojem, ki so ga uredili v nekdanjem frizerskem salonu, je arehitekt Boris Podrecca uresničil idejo dihotomije, poetiko različnosti in s tem je želel Ljubljano narediti bolj urbano. Dvema »škatlama« različnega značaja, ki ju je porinil v staro mestno tkivo, je vtisnil pečat Mediterana in srednjeevropske tradicije. Prostor eksplozivnega značaja si je zamislil kot svetel lokal s šankom v tradicionalni barvi Plečnikovega arhitekturnega očeta Otta Wagnerja – kobaltno modri, ki je kot skulptura, na kateri sloni ves prostor. Arhitektov element je kamen, kar boste takoj opazili, ko boste vstopili v Platano.
Bar in Bistro so obiskovali in ga še ljudje najrazličnejših poklicev, od članov SAZU, filharmonikov in profesorjev tedaj sosednje pravne fakultete do »boemov, hazarderjev, ljubimcev in bleferjev«, kot jih v Vsak dan ob istem šanku opeva slavna pesem našega uveljavljenega glasbenika Janeza Bončina Benča.
( vir: delo, datum: 13.11. 2019)
Danes lokal vodi že tretja generacija in so eni redkih v mestu, ki lokal ostaja v družinski lasti.